Iskreni blog

Vasja v svojem komentarju tudi  pravi: »Po mojem mnenju je ravno tradicionalna oblika družine tako rigorozno neprivlačna za mlade, da se zanjo ne odločajo«.

Smem pokomentirati še tole? Se mi zdi še veliko pomembnejše od mojega prvega komentarja na Vasjev komentar!

Neprivlačnost tradicionalne družine … O tem bi se dalo precej debatirati. Ja, vem, nevarnost dolgočasne in neplodne debate, s »floskulami«, ki letijo sem in tja. Pa lahko morda vseeno poskusimo pokukati v globino podobe o »tradicionalni družini«?

Najprej o tem, kaj danes kdo sploh razume pod izrazom »tradicionalna družina«. Marsikaj! Za nekoga je predznak skrajno pozitiven, za drugega globoko pod nulo. Gotovo pa je neka osnova tega tole: oče+mati=otroci. Ampak tega ne moremo poimenovati samo z izrazom tradicionalna družina, saj jo zlahka imenujemo tudi naravna družina (že v biološkem smislu) in je skozi vso zgodovino človeštva nekaj najbolj običajnega (obstajajo pa seveda določene variacije, ki so/so bile za določene kulture, družbe, skupnosti v nekem trenutku morda funkcionalne, vsekakor pa ne prevladujoče in univerzalne). Mislim, da ta podoba sama po sebi ne more biti stvar, ki bi mlade odvračala od poroke in družine. Kje se torej skriva odbijajoči del?

Drugo, kar se pripisuje »tradicionalni družini«, je verjetno naša trenutna izkušnja družine – najprej osebna, poleg nje pa še podoba družine, kakršna se izrisuje v družbi. Včasih morda krivično in izkrivljeno, v marsičem pa na podlagi resničnega stanja. In ta izkušnja je po mojem tista, ki mlade obremenjuje in jim jemlje pogum, da bi se za družino in za zakon odločili. Na drugi strani pa – in to je zelo zgovorno – po njej hrepenijo. Želijo si nekaj lepega ustvariti, pa ne vejo kako in se bojijo, da bi spet doživeli in povzročili bolečino, ki so jo enkrat morda sami že izkusili ali pa jo zgolj opazili pri drugih. Ampak ta bolečina ni vgrajena v samo bistvo družine, je »napaka v sistemu«, ki pa je žal res postala že nekako … tradicionalna. :S

V to »tradicijo« danes sodijo na eni strani oblike razpada in odtujenosti družine, ki so jasno vidne tudi na zunaj, na primer ločitve, prav tako boleče in težke, a manj očitne oblike pa so lahko čustvena odtujenost, nasilje, nezmožnost komunikacije, nespoštovanje, grobost, zanemarjanje, pomanjkanje časa, osamljenost, nemoč … Ja, tudi vse to lahko vidimo v družinah danes in to nas plaši. Ne vem, kdo bi si lahko tega želel, in razumem vse mlade, ki v strahu pred bolečino zaradi tega bežijo stran od ustaljenih predstav o družini.

Se mi pa obenem zdi škoda, da je tako, ker ne verjamem, da je s tem potešeno tisto njihovo globoko hrepenenje po pripadnosti, toplini, varnosti, skupnosti, življenju – ki pa so na drugi strani tudi sestavni del družine. In za razliko od prej omenjenih »napak v sistemu« njen bistveni del in namen!

Mislim, da se pari, ki se povezujemo v okviru iskreni.net, v marsičem zelo dobro zavedamo te »tradicije« in delamo na tem, da bi svoje družine (za)živeli drugače – »netradicionalno«. Zelo zavestno delamo na tem, da odnose gradimo skrbno, premišljeno in predano (in ravno zato nič manj spontano). Intenzivno se posvečamo vprašanju vzgoje in vztrajno iščemo – razpoznavamo, kako so nas s svojo vzgojo zaznamovale prejšnje generacije, in pretresamo, kaj od tega bi želeli predati svojim otrokom, kje pa je potrebno iskati spremembe, rast in odpuščanje in to prečiščeno predajati naprej. Kako se sploh znajti v današnjem svetu in kako otroke opremiti, da bodo v njem kar najbolj izpolnjeno (pre)živeli? Jp, ni enostavno, včasih tavamo in se morda v čem tudi motimo, a smo v teh svojih prizadevanjih že na poti iskanja pomirjeni in izpolnjeni. Če bo našim otrokom zaradi tega vsaj kakšno razočaranje prihranjeno in bodo svoje življenje živeli ustvarjalno, pogumno in veselo – zase in za druge –, pa je to to! Ker – priznajmo si, v načinu življenja, ki ga danes družine živimo, nič od tega ni enostavno. Razpetost med družino in službo, iskanje ravnotežja med zgolj osebni razvojem in rastjo celoten družine, razkorak med tem, kar bi si želeli, in tem, kar v resnici zmoremo, nas lahko vsakodnevno spravlja v stisko. Da ne govorimo o čisto ekonomskih in organizacijskih težavah, s katerimi so soočene mnoge mlade družine …

Skratka, imaš prav v tem, da je podoba današnje družine za mlade lahko zelo neprivlačna, motiš pa se v tem, da je to družina, h kakršni spodbuja iskreni.net, pa tudi v tem, da je v tradicionalno (hm, mogoče bi bilo pa res bolje uporabljati kak drug izraz, morda naravno) družino že v osnovi vgrajen  kup»sistemskih napak«. Ne, ne moremo spreminjati naravne osnove družine (v tem pa še v marsičem iskreni.net težki k rešitvam, ki so skladne z naravo, npr. naravno načrtovanje družine, naravni porod ipd.), lahko pa se trudimo za to, da njeno vsebino spreminjamo in usmerjam tako, da bo čim bolj skladna z njenim bistvom. In, ja, pod tako družino se z veseljem podpišemo, in ne moremo drugače, da se ne bi tudi v družbi oglašali s sporočilom, da se mladim zaradi strahu ni treba odreči hrepenenju po družini v sebi, ampak da mu je vredno in dovolj varno slediti.

PS: Aha, še komentar na to: » … sami ste zapisali, da situacija danes ni ugodna za družine,ampak v naslednjem odstavku kritično dodali, da DZak ne bi smel zajemati današnjih družbenih realnosti? Jaz v tem vidim diemetralno nasprotje!«

Površno branje ali slabo razumevanje izjave? Vsekakor DZak (pa seveda tudi druge dejavnosti pristojnih ministrstev) mora zajemati družbeno realnost! Ampak ne tako, da se ji prilagaja in »znižuje standarde«, ampak da išče rešitve, ukrepe in ustvarja pogoje, da to družbeno realnost obrnemo na  bolje. DZak pa tudi ne bi smel biti vezan zgolj na družbeno realnost tega trenutka, zato je pomembno, da vsebuje definicije, ki niso spremenljive od danes na jutri ali celo ideološko zastavljene, ampak da upoštevajo bistvo in celoto človeka ter imajo neko trajnejšo in splošno sprejeto veljavo. IMHO