Trpljenje, ki ga zakonik ne more odpraviti
Vasja v komentarju pravi: »Spolna usmerjenost ne definira zmožnosti reprodukcije. Tako imamo v Sloveniji sedaj med 100 in 200 otrok, ki odraščajo v istospolnih družinah. Niso jih prinesle štorklje, rodili so se s spojitvijo moške in ženske spolne celice. Samo zato, ker pa jih vzgajajo in imajo radi starši enakega spola, so ti otroci danes pravno manj zaščiteni kot njihovi sovrstniki. To je krivično, in zato na MDDSZ pravijo, da so spisali DZak v korist otrokom. / …/ Kako bi smiselno uredili ta vprašanja? S pravno praznino na tem področju ne boste dosegli tega, da teh družin in otrok ne bo, samo otežili jim boste življenje, saj te družine že obstajajo!«
Dragi Vasja! Moj odgovor na tvoj komentar ni uradno mnenje iskreni.net (kot je izjava). Kot nekdo, ki čuti s skupnostjo iskreni.net, pa z veseljem napišem, kaj čutim ob tem. Zgolj čutim, ker marsičesa ne vem … In lahko, da sem do koga krivična. Lahko pa, da pravilno slutim bolečino, ki jo nekateri živijo.
Ja, vse to je krivično do otrok! In situacija res ni enostavna … Pa sta za to trpljenje res krivi samo »neurejena zakonodaja« in »homofobna družba«? Kdo (vse) te otroke spravlja v tak položaj? Mar res njihovi starši ne nosijo nikakršne odgovornosti za to? Kaj pa če bi pomislili takole: Kdor danes otroke »rojeva« (ali z ločitvijo in novo, drugačno zvezo prestavlja) v to pravno praznino, bi moral to početi zavestno in z vso odgovornostjo – najprej do svojih otrok – in z zavedanjem vseh posledic.
In če obstaja pravna praznina, se moramo vprašati, zakaj obstaja? Zgolj slučajno ali zato, ker čutimo, da pri tem nekaj ne »štima« in tega ne želimo podpreti, nimamo pa tudi srca, da bi jasno obsodili, saj situacija ni črno-bela? Mar res kot družba ne moremo tega iskreni izreči? »Hej, to, kar počnete, morda ni najboljše za vaše otroke. Kot družba bi prevzeli preveliko odgovornost, če bi to podprli, ali če bi vam v skrb zaupali še druge, že sicer močno ranjene otroke.« Seveda pa ne moremo homoseksualnim parom preprečiti, da ne bi nekako »prišli do otrok«. Grd izraz, ni mi všeč, a kaj, ko enostavno ne moremo reči »rodili«.
Otrok se rodi moškemu in ženski. Rodi se dvema osebama in ne dvema spolnima celicama. Dve različni spolni celici pač ne moreta vzgajati dveh otrok – lahko ju samo dve osebi različnega spola. In zgodovina kaže, da dokaj uspešno, zato lahko upravičeno sklepamo, da so v naravi (ali pa Stvarstvu) stvari zastavljene zelo smiselno, odstopanja od narave pa … Hm, zakaj neki sta danes »eko« in »bio« spet tako »in«? Mar nismo ravno v obdobju, ko raste zavedanje o tem, da nas pretirano obvladovanje in spreminjanje narave »tepe« in hkrati oddaljuje od našega bistva?
Roditi otroka iz odnosa in v odnos (spolne celice tu odigrajo svoj igrivi ples življenja v varnem zavetju teles, ki drug drugega dopolnita in s tem ustvarita okolje za novo življenje – čista poezija) ne more biti enako temu, da pridobiš otroka iz dveh spolnih celic, ki po naravi istospolne zveze ne moreta priti iz odnosa (brez poezije). Zakaj mislim, da to ni dobro? Ker spolne celice ne moreš iztrgati iz telesa, ne da bi s tem nekaj poškodoval (bodisi na telesni, še veliko bolj pa na čustveni in duhovni ravni):
- Že pari, ki se soočajo z neplodnostjo, govorijo o tem, kako boleči (tudi fizično) so poskusi pridobivanja in izvzemanja ženskih spolnih celic iz telesa.
- Ker je že spolna celica več kot le biološki material – v sebi nosi DNK zapis novega človeka (vsaj njegov del, potencial), ki izhaja iz nekega človeka, njegovega rodu, iz neke zgodovine … Ste že kdaj občutili stisko, vprašanja in dvome oseb, ki ne poznajo svojih (pa čeprav samo bioloških) staršev? Kdo sem v resnici? Od kod izhajam? Kaj vse nosim v sebi? Kako se bom razvijal?
- In zgornja vprašanja porajajo tudi ta boleča vprašanja: »Zakaj se mi je tisti, ki me je (p(r)o)dal nekomu drugemu, odrekel? Kaj čuti do mene? Sem bil nekomu odveč? Ali ve, da obstajam? Kje je zdaj? Ga lahko spoznam? Si tega sploh želim?
- morda banalno, a vredno upoštevanja: nepoznavanje lastnega izvora lahko že v biološkem smislu povzroča zmedo in tudi škodo (spolno združevanje oseb, ki so si v sorodu)
…
Ekola, samo nekaj razlogov, zakaj dve spolni celici nista zgolj celici. In če z drobnih celici preskočimo na širni svet – ta je že v biološkem smislu sestavljen iz moških in žensk, ki delujejo skupaj, ampak … enostavno drugače (poglejte samo naslove najbolj prodajanih priročnikov o odnosih!). Vsak otrok prihaja v svet, ki je v osnovni žensko-moški in kot tak celovit. Kako modro si je spet to zamislila narava (ali pa Stvarnik), da se otrok, ki izhaja iz moško-ženske zveze, prav v tej zvezi sreča in spozna z nekakšnim mikro-svetom – z njegovim moškim in njegovim ženskim delom. Že kot dojenček spoznava, da mama deluje drugače kot oče. Preko mame spoznava svet žensk, oče ga uvaja in vodi v svet moških, vsak na svoj način pa mu govorita tudi o svetu drugega. Vznemirljivo! In hkrati varno spoznavanje obeh svetov, saj ga vodita osebi, ki sta mu najbližje na tem svetu … No, pa včasih tudi naporno, saj sta si oče in mama tako različna, da stalno opazuje, kako med seboj brusita in soočata svoja različna svetova, iz česar nastaja nekaj dobrega in uprabnega. Ko bo velik, bo tudi sam bolj ali manj dobro vedel, kako pristopati k svetu nasprotnega spola. In če bo vse po sreči, se bo iz novega srečanja teh dveh svetov, spet – po eni najbolj naravnih, skrivnostnih in vznemirljivih poti na tem svetu – rodilo novo življenje. Tako v naravni družini.
Kako pa med dvema istospolnima partnerjema? Otrok v najbolj intimnem, domačem mikro-svetu spoznava le eno polovico tega našega sveta – druga polovica ostaja zunaj ali nekje na obrobju. Ni priča ustvarjalnim konfliktom med njima, ne more se iz njih učiti. Morda čuti, da se njegova »starša« s tem drugim polom sveta ne znata najbolje soočati, morda se ga zato sam (morda podobno kot starša) celo malo boji, morda ga misel nanj strašansko vznemirja in privlači. Ne vemo, kako se bo z njim znašel, ko odraste … Vedno večji ko je, vedno bolj v zunanjem svetu spoznava, da ta na vsakem koraku sestoji iz dveh polov in da imajo drugi otroci (pa če so do njega še tako prijazni in sprejemajoči!) doma priložnost spoznavati in uživati prednosti obeh svetov. Z očkom lahko počneš to in to, z mamico to in to, vsak se odziva, pogovarja, druži, vzgaja drugače (pa vendarle na do neke mere spolno specifičen in podoben način) … Nekje tu se gotovo porodi vprašanje: Ali imam tudi jaz nekje očeta/mamo? Kje? In kdo je? Zakaj ga ni ob meni? Zakaj je naš domači svet tako drugačen?… In ob tem morda bolečina. Pa sme to bolečino sploh občutiti in izraziti? Mar ne bo s tem prizadel svojih staršev, ki ga imajo radi in se zanj trudijo? Razklanost v otroku, ki jo starša morda ne znata pomiriti. In ne glede na njun trud, prijaznost okolice in strpnost družbe svet je in bo vedno sestavljen iz dveh polov, ki ju mora človek udomačiti – tem prej, lažje mu bo. Če mu to ne uspe, mu bo težko. Ostal bo v enostranskem svetu svojega spola, ki sam ostaja omejen in nerodoviten.
Samo nekaj razmišljanj o tem, zakaj je takšen otrok lahko podvržen trpljenju, s katerim se v naravni družini verjetno ne bi srečal. In, ja, krivično je, da je otrok izpostavljen takšnemu trpljenju. Ne vidim načina, da bi lahko družba in država spremenila zgoraj opisane stvari, saj segajo povsem izven njenih pristojnosti in delovanja. Segajo v najglobljo človekovo intimo. Gre za trpljenje, ki ga povzroči izključno oseba ali par, ki otroka v takšno situacijo postavi. Pravno in materialno mu sicer lahko olajšamo stvari in tu lahko država s svojimi predpisi marsikaj stori. Nepošteno in krivično do otrok pa bi bilo, če kot družba takšno ravnanje istospolnih oseb podpremo in še dodatno spodbujamo, če otrokom ne dopustimo tega, da pogrešajo manjkajoči del sebe (ko pa vendar »imajo vse, kar potrebujejo, dva ljubeča starša«), če se sprenevedamo, da je tisto, kar je drugačno, enako, in da je slabše enako boljšemu.
Dobrodoši na ![[RSS]](http://iskreni.blog.iskreni.net/wp-content/themes/dalarnas/i/feed-small.gif)
Komentarji
Pozdravljeni!
Odgovor vašemu prvemu delu odgovora: nikakor nisem mislil, da otroka vzgajata dve spolni celici (mislim od kje pa to??), marveč, da istospolno usmerjeni ljudje lahko imajo otroke po naravni poti. In jih imajo. Tako kot imajo otroke po naravni poti lahko najstniški starši, deloholiki, (fizično ali figurativno) odsotni očetje, in tako naprej, ki s svojim početjem nikakor ne bodo pozitivno vplivali na otroka, imajo pa do njih pravno zapisane pravice in dolžnosti.
Zagovarjam stališče, da kakovost vzgoje otrok ni odvisna zgolj od tega, ali ima otrok očeta in mamo, marveč je pomembnejši odnos med njima in seveda odnos do otroka. Tudi ločeni starši so lahko super starši, in obratno — tudi poročeni starši so lahko slabi starši!
Moj odgovor se v drugem delu nanaša tako na vaš blog o tradicionalni družini (tudi naravni po vaše), kot o vlogi otroka v istospolni družini.
Sam sem odraščal v nuklearni družini, ki je živela v isti hiši z dedkom in babico. Ko sta bila moja starša v službi, sta zame in bratca in sestrico skrbela stara starša. Tako je bilo tudi po osnovni šoli cele popoldneve. To je bil t.i. razširjen tip družine, po lastnostih tudi večgeneracijski. V tem smislu sem sam imel že samo doma 4 vzgojiteljske vloge. Druga babica in dedek sta občasno skrbela za nas otročad predvsem čez vikende — 6 vzgojiteljskih vlog. V vrtcu sem imel dve vzgojiteljici, takrat še tovarišici — 8 vzgojiteljskih vlog. Imam tudi strica in dve teti.. Morda vidite kam napeljujem — namreč če strogo vzamemo vašo definicijo naravne družine, potem moja družina ni nikakor bila naravna. Drznem si sklepati, da nihče niti v vašem zavodu ni imel naravne družine, niti je nima sedaj.
Zasledil sem podatek, da ima povprečen slovenski otrok v svojem odraščanju od 6 do 8 vzgojiteljskih/starševskih figur različnih spolov. Odnosi med njimi so sorodstveno ali nesorodstveno definirani. Moja hipoteza bi bila, da vse te osebe na otroka vplivajo s svojo osebnostjo, ki je družbeno določena (in spremenljiva), ne pa naravno predpostavljena. Da ponazorim: moja babica je bila bolj stroge narave in je zahtevala, da naredim svoje domače naloge takoj po kosilu. Od prijateljice babica je vnuke bolj razvajala in jim pustila več kot njihovi starši. Moja in njena babica sta zelo različni, pa sta obe babici. Tudi očiji in mamice so si med seboj lahko zelo različni, in nikakor ni nujno, da so zaradi kombinacije moški ženska dobri starši.
Če zaključim: zagovarjam, da “naravne družine” ni. Imamo različne oblike družin, ki so tudi spremenljive (denimo ločitve, smrt partnerja, izguba svojcev, celo nesreče otrok). Zatorej sklepam, da za otrokovo dobrobit ni nujna ena in edina pravilna oblika, marveč vsebina družine oz drugače rečeno kakovost družinskih odnosov.
Izredno me zanima vaš pogled na moj komentar,
Vasja
Vasja, a ti vzgojiteljico v vrtcu enačiš s staršem?
Seveda ne!
Moramo pa razločiti med različnimi izrazi in temu, kaj pomenijo. Tudi kakšno vlogo imajo v otrokovem odraščanju.
Kekec, morda lahko vi pojasnite, kako razumete spodaj naštete pojme in kako domnevate, da jih otrok vidi v praksi? Zadnji pojem je ločen od ostalih, ker ni sociološki izraz, marveč označuje pravno razmerje med dvema človekoma — je pravni termin.
biološki starš
socialni starš
vzgojitelj
starš ali uradni skrbnik
bom pokomentiral nekaj kapitalnih kozlarij, ki se zapišejo avtorici v njegovem izjemno nevednem “zdravorazumarstvu”
1)
“Morda čuti, da se njegova »starša« s tem drugim polom sveta ne znata najbolje soočati, morda se ga zato sam (morda podobno kot starša) celo malo boji, morda ga misel nanj strašansko vznemirja in privlači.”
bog daj zdravje ruparju, saj je očitno s trditvijo, da “lezbijke sovražijo moške” zadel v črno – vsaj kakor istospolno usmerjene ljudi vidi precej ljudi.
dejstvo: istospolna usmerjenost NI izraz kakršnihkoli težav z nasprotnim spolom. (velja tudi obratno: heteroseksualnost ni znamenje težav pri odnosih z lastnim spolom)
2)
” Ne vemo, kako se bo z njim znašel, ko odraste …”
Vemo. Slovenski istospolni državljani ne izumljajo nič novega. Z istospolnimi družinami se vsaj v ZDA znanstveno ukvarjajo cca. 25 let. V tem času je znanost dobila zelo dobro sliko, kakšni otroci odrastejo v teh družinah – povsem običajni, tudi glede spolne usmerjenosti in odnosov z nasprotnim spolom.
In, prosim, nasprotuj mi tukaj, ker bom iz levega rokava stresel znanstvene članke iz najbolj uglednih znanstvenih publikacij na tem svetu, za povrh pa pridal še stališča vsaj kakih 20 strokovnih združenj svetovnega formata. In greva stavit, da od tebe ne bo moglo priti nič niti približno tako znanstveno relevantnega?
3.)
“In zgodovina kaže, da dokaj uspešno, zato lahko upravičeno sklepamo, da so v naravi (ali pa Stvarstvu) stvari zastavljene zelo smiselno, odstopanja od narave pa …”
Argumentacija, ki se poruši vase, ko zvemo, da “v naravi, v živalskem svetu” občasno in pri mnogih živalskih vrstah mladiče vzgajajo – istospolni pari. Odstopanja od narave?
4.)
Celoten članek preveva eno samo trpljene otrok, ki ne poznajo enega (ali obeh) bioloških staršev. OK, recimo, da to predpostavimo, ampak tudi potem to ni nobena edinstvena značilnost istospolnih družin – povsem enako je pri heteroseksualnih, kjer so se šli posvojitev, umetno oploditev s tujim genetskim materialom, nadomestno materinstvo in kar je še takih metod.
Zato predlog: prepovejte to vsem in vam pravice do enakopravnosti za istospolno usmerjene sploh ne bo treba tako vulgarno kršiti.
Ob prebiranju tega bloga čutim močan bes. Mislim, da bi ga čutil tudi Jezus, ki je svoje življenje posvetil sprejemanju drugačnih in lastni žrtvi za druge.
V tem blogu pa berem, da naj bo istospolne starše sram (ali nekaj podobnega), ker imajo otroke.
In tole
“pri tem nekaj ne »štima« in tega ne želimo podpreti, … Mar res kot družba ne moremo tega iskreni izreči? »Hej, to, kar počnete, morda ni najboljše za vaše otroke. Kot družba bi prevzeli preveliko odgovornost, če bi to podprli”
je naravnost bogokletno. Kot družba smo odgovorni za vse otroke, ki se rodijo, kakorkoli. Otroci ne bi smeli nosit posledic naših predsodkov, kompleksov, nasilja. Ker tukaj gre za OTROKE in NE zato, kakšno spolnost se nam zdi zveličavno prakticirati.
In ne, sveti zakon med agresivnim alkoholikom in versko blazno duševno bolnico za otroke NI boljši od zveze dveh ljubečih uravnovešenih istospolnih oseb.
He he he…
Zebra, to obrabljeno smo pa že tolikokrat slišali…
Seveda, seveda… Vsi heteroseksualci so: moški alkoholiki, ženske pa duševne bolnice. LOL…
Kako to, da pri homoseksualcih oziroma istospolnih osebah tega ni in so vsi uravnovešeno ljubeči oiroma ljubeče uravnovešeni?
Napisala sem
“Sveti zakon med agresivnim alkoholikom in versko blazno duševno bolnico za otroke NI boljši od zveze dveh ljubečih uravnovešenih istospolnih oseb.”
Preberi si post še 1x. Nikjer ne posplošujem. To delajo zagovorniki “naravne” družine, ki živijo v Bibliji in ne na planetu Zemlja. Ti namreč trdijo, da je vsaka heteroseksualna zveza boljša od homoseksualne. Jaz trdim, da to ni res in da so za dobrobit otroka pomembnejše druge stvari kot spolna usmerjenost staršev.
Če gledam skozi otroške oči: raje bi videla, da me vzgajata dva ljubeča uravnovešena homoseksualca kot pa psihotično-depresivna duševna bolnica in agresiven pijanec. Cerkev naj lepo v miru preučuje svojo Biblijo in naj razpravlja v kilometerskih tekstih o tem, ali naj ženska v cerkvi uporablja svoj dar govora ali ne. Meni je Biblija pomembna in jo spoštujem, ampak prepričana sem, da je ne smemo brati dobesedno. Jezus je na več primerih jasno pokazal način in usmeritve – strpnost, sprejemanje drugačnih, ljubezen, dobrota, mir. Nič od tega ne uspem zaznati pri nasprotnikih legalizacije drugačnih družin.
Zapišite komentar na prispevek!